Če smo pretekli teden na tem mestu predstavili nekaj časnikarskih zapisov o velikem slovenskem jezikoslovcu Jerneju Kopitarju, ki je večji del življenja posvetil razvoju pisne slovenščine, s kakršno bi se Slovenci v javnem življenju še bolj potrdili in utrdili kot narod, bomo tokrat pogledali, kaj se je v Avstro-Ogrski s slovenščino dogajalo v letih po Kopitarjevi smrti. Kot je mogoče razbrati iz nekaterih člankov s konca 19. in začetka 20. stoletja, nič kaj spodbudnega. Čeprav je bilo v tej dualistično urejeni monarhiji v temeljnem državnem zakonu z dne 21. decembra 1867 v delu, ki govori o splošnih pravicah državljanov, črno na belem zapisano, da se državljanom zagotavljajo enake pravice in svoboščine, kar naj bi pomenilo, da so pred zakonom vsi državljani enaki, je to določilo v praksi izzvenelo v zgolj platonsko, kot je leta 1912 zapisal neki člankar časnika Slovenski narod in omenjena zakonska zagotovila označil za laž. Zaradi številnih podzako