Če smo pretekli teden na tem mestu predstavili nekaj časnikarskih zapisov o velikem slovenskem jezikoslovcu Jerneju Kopitarju, ki je večji del življenja posvetil razvoju pisne slovenščine, s kakršno bi se Slovenci v javnem življenju še bolj potrdili in utrdili kot narod, bomo tokrat pogledali, kaj se je v Avstro-Ogrski s slovenščino dogajalo v letih po Kopitarjevi smrti. Kot je mogoče razbrati iz nekaterih člankov s konca 19. in začetka 20. stoletja, nič kaj spodbudnega. Čeprav je bilo v tej dualistično urejeni monarhiji v temeljnem državnem zakonu z dne 21. decembra 1867 v delu, ki govori o splošnih pravicah državljanov, črno na belem zapisano, da se državljanom zagotavljajo enake pravice in svoboščine, kar naj bi pomenilo, da so pred zakonom vsi državljani enaki, je to določilo v praksi izzvenelo v zgolj platonsko, kot je leta 1912 zapisal neki člankar časnika Slovenski narod in omenjena zakonska zagotovila označil za laž. Zaradi številnih podzakonskih predpisov so se namreč temeljna določila o enakosti državljanov, ki so zajemala tudi pravico do uporabe maternega jezika v šolah in na uradih, precej izrodila in bila manjšim narodom te velike države v škodo in celo v posmeh. Tudi na območjih s pretežno slovenskim prebivalstvom je namreč prevladovala nemščina, čeprav je bilo na nekaterih območjih Nemcev le za vzorec. Slovenščina je začela izginjati celo tam, kjer si je na podlagi omenjenega zakona že izborila veljavo, med drugim na Južni železnici.