Na spletnih straneh je zakrožila lista najdražjih objektov na svetu. Kakšnih 30 jih seže čez milijardo in prav zanimivo je prebirati, na kakšen način države ali narodi zapravljajo denar. Najdražji objekt je mošeja v Meki, v Savdski Arabiji, za katero so zapravili 100 milijard dolarjev, torej kakšnih 90 milijard evrov. In če gre denar v tistih krajih za izkazovanje ljubezni do boga, so recimo v Franciji vložili 25 milijard v orjaški raziskovalni center. Slovaki in Finci gradijo drage jedrske elektrarne, Singapurci turistično-trgovinske centre, Španci in Angleži stadione, Slovenci zastarele termoelektrarne, Švedi, po drugi strani, pa so svoje milijarde investirali v eno največjih bolnišnic na svetu. V naši današnji razvrstitvi smo upoštevali le evropske projekte in lahko smo kar malce ponosni, da je med najdražjimi tudi slovenski projekt – konec koncev se Slovenci redko uvrstimo med deset najboljših v Evropi. Je pa seveda tudi res, da kritiki našega milijardn
Kot pravnika, ki se pri svojem strokovnem delu vsakodnevno soočava s kršitvami ustavnih, delavskih in socialnih pravic, se v času tako imenovane koronske krize dnevno soočava z izjemnim številom grobih posegov v temeljne človekove in ustavne pravice ter svoboščine državljanov in državljank, delavk in delavcev, potrošnic in potrošnikov, otrok in mladine, študentov in študentk, upokojencev in upokojenk, starostnikov…, ki jih povzroča pogojevanje in izsiljevanje ljudi s pravilom PCT (prebolevniki, cepljeni, testirani).
V zadnjem času vplivni pisci, v skrbi, da bi bolezen, ki mlajšim večidel prizanaša, morebiti kdo jemal premalo resno, poudarjajo skrb vzbujajoče dolgoročne posledice tako imenovanega »dolgega covida« (utrujenost, srčne težave, psihične tegobe itd.). V tem članku se bom metaforično in subverzivno opredelil do zame podobnega vprašanja. Kako bo oblastni odziv na svetovno epidemijo covida-19 dolgoročno vplival na stanje naše demokracije, pravne države in nasploh na odnos med oblastjo in posameznikom? Na pravno-politični okvir, v katerem živimo in ki nam daje psihološko varnost in stabilnost? Ker ga poznamo in pričakujemo, da bo oblast z nami ravnala znotraj predpostavk tega okvira.
Fotografski projekt Nika Erika Neubauerja »Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat« je sad večletnega dela in predstavlja izkušnjo življenja v južni Italiji. Nik Neubauer je fotografije in kratka spremna besedila – pa tudi nekaj poezije – zbral v knjigi in o njej zapisal: »Ta knjiga je poklon mestu Bari in preostalim predelom južne Italije, kjer sem preživel intenzivno in nepozabno obdobje svojega življenja. Je poklon mojim prijateljem, tujcem, ki so postali moji prijatelji, in tujcem, ki so mi ostali tuji, a so mi dovolili odstreti trenutek njihovega življenja.«
Mirze Edis je mestni svetnik v Duisburgu. Ko na svojem računalniku odpre Facebook, ga ponavadi pozdravi kakšno »prijazno« sporočilo. »Odj. tja, od koder si prišel. Tu nimaš kaj iskati.« Profil je lažen, Edis pravi, da ga pošiljatelj najbrž osebno sploh ne pozna.