Sajed Sadat je v administraciji nekdanjega predsednika Afganistana Ašrafa Ganija dve leti vodil resor za telekomunikacije. Pred tremi leti je vrgel puško v koruzo, in sicer zaradi korupcije v afganistanski vladi. Kot pravi, so med ožjim predsednikovim krogom in njim nastajala nesoglasja glede smotrnosti porabe denarja. Sprva je strokovnjak, ki je zaključil študij komunikacij in elektronskega inženiringa na Univerzi v Oxfordu, poskušal najti službo v afganistanskem telekomunikacijskem sektorju, toda ko se je varnostna situacija leta 2018 začela slabšati, se je kot imetnik dvojnega britansko-afganistanskega državljanstva odločil preseliti v Veliko Britanijo. A na Otoku ni ostal dolgo. Še preden so povsem začeli veljati brexitski ukrepi, se je preselil v Nemčijo, kjer je upal na boljše možnosti pri iskanju zaposlitve. A se želja po boljšem življenju in zaposlitvi v tamkajšnjem telekomunikacijskem sektorju kar nekaj časa ni uresničila. Jezik je bil zanj največja ovira, zdaj ugotavlja 50-letni Sadat. Poprijel je za delo, ki se mu je ponujalo. Postal je kolesarski raznašalec hitre hrane. Vsak dan je oblekel svoj oranžni anorak, si na hrbet nadel raznašalski zaboj in šest ur vrtel pedale. »To delo ni nobena sramota: delo je delo,« pravi Sadat, ki je dostavo hrane videl le kot začasno delo. Štiri ure dnevno se je namreč učil nemškega jezika, kar naj bi mu odprlo pot do druge zaposlitve. Toda Sadatu se je ponudila priložnost že po tem, ko je bila njegova zgodba objavljena v časopisu Leipziger Volkszeitung. V poštni nabiralnik je prišlo pismo enega od menedžerjev podjetja, za katerega je raznašal hrano, ki mu je ponudil mesto v oddelku za komunikacije z javnostmi. Medtem ko je Sadat našel ustreznejše delo za svoje kvalifikacije, odzivi na twitterske zapise novinarja Joseja Manie-Schlegla, ki je objavil njegovo zgodbo, kažejo, da mnogi begunci, ki so novo domovino našli v Evropi, kljub visoki izobrazbi opravlja nizko kvalificirana dela. Tako na primer...