Večina osnovnošolcev tiste generacije Slovenk in Slovencev, za katere danes pravimo, da so v zrelih letih, je za našega velikega jezikoslovca Jerneja Kopitarja prvič slišala preko Prešernovega soneta Apel in čevljar, ki se konča s stavkom: »Le čevlje sodi naj kopitar.« Ker Kopitar kot cesarjev cenzor slovanskega in novogrškega tiska z našim največjim pesnikom dostikrat ni bil ravno »na isti valovni dolžini«, si ga je Prešeren v tem sonetu pač po svoje privoščil in mu v očeh omenjenih šolarjev zaradi zelo negativnega prizvoka naredil veliko krivico. V Repnjah pri Vodicah rojen jezikoslovec ima namreč velike zasluge za uveljavitev slovenščine kot priznanega slovanskega in evropskega jezika. Pri vsega 28 letih je izdal Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, ki je tedaj veljala za eno najboljših evropskih znanstvenih del na jezikovnem področju. Na Dunaju je navezal stike z jezikoslovci nekaterih drugih dežel in se z vso vnemo vrgel v raziskovanje jezikov ter samo na znanstveni osnovi, brez političnega prizvoka, objavljal svoje ugotovitve in odkritja v tedanjih množičnih in strokovnih medijih. Veliko takšnih objav je imel v času, ko je slovensko ozemlje zasedla Napoleonova vojska. Takrat je javno nastopal proti »ilirščini« in se zavzemal za slovenski jezik. Leta 1844 ga je cesar imenoval za prvega kustosa dvorne knjižnice, s čimer je postal prvi Kranjec v službi ravnatelja cesarske knjižnice. Imenovan je bil tudi za dvornega svetnika, kar je za sina preprostih kmečkih staršev pomenilo posebno čast. Ob stoletnici rojstva so v njegovem domačem kraju priredili veličastno proslavo.